Vprašanje bralca/bralke revije RDP:

Kateri drugi odhodki se v skladu z 29. členom ZDDPO-2 ne priznajo? (postavka 6.17)

Odgovor Cedara, d.o.o.:

Pravni viri: 1. Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (Ur.l.RS, št.117 z vsemi spremembami do Ur.l.RS št. 05/09; v nadaljevanju ZDDPO-2 ): 29. člen (splošno)

(1) Za ugotavljanje dobička se priznajo odhodki, potrebni za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po tem zakonu.
(2) Odhodki, ki niso potrebni za pridobitev prihodkov, so odhodki, za katere glede na dejstva in okoliščine izhaja, da:
1. niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti;
2. imajo značaj privatnosti;
3. niso skladni z običajno poslovno prakso.
(3) Odhodki niso skladni z običajno poslovno prakso, če niso običajni pri poslovanju v posamezni dejavnosti glede na pretekle in druge izkušnje in primerjavo z drugimi dejavnostmi ter dejstvi in okoliščinami, razen odhodkov, nastalih zaradi izrednih in ne pogostih dogodkov, kot so naravne nesreče ali zaradi drugih izrednih in ne pogostih dogodkov.

Sklep:

Nepriznani odhodki so vsi odhodki, ki se ne odražajo v prihodkih (kazni, takse, davki, donacije, podkupnine, če obresti presegajo davčno priznano obrestno mero) ter tisti, ki se nanašajo na zasebno življenje. Ne priznajo se obresti od nepravočasno plačanih davkov ali drugih dajatev in od posojil, prejetih od oseb v državah z ugodnejšim davčnim položajem. Enako velja za stroške obresti od posojilodajalca, ki ima v lasti več kot 25 % deleža v kapitalu.

29. člen ZDDPO-2, ki na splošno ureja odhodke, v prvem odstavku določa, da se za ugotavljanje dobička priznajo odhodki, potrebni za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po tem zakonu. V drugem odstavku pa ta člen določa, da so za pridobitev prihodkov nepotrebni tisti odhodki, za katere glede na dejstva in okoliščine izhaja, da:

1. niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti;
2. imajo naravo zasebnosti;
3. niso skladni z običajno poslovno prakso.

29. člen ZDDPO-2 tudi določa, da odhodki niso skladni z običajno poslovno prakso, če niso običajni pri poslovanju v posamezni dejavnosti glede na pretekle in druge izkušnje ter primerjavo z drugimi dejavnostmi, dejstvi in okoliščinami. Pri tem je tudi stvar davčnega zavezanca, da v svojih aktih opredeli pravila glede pokrivanja navedenih treh vrst stroškov, pri čemer se bodo ti stroški presojali v vsakem konkretnem primeru. Lahko bodo (v celoti ali delno) tudi davčno priznani odhodki, če bodo pravila primerljiva s pravili v posameznih dejavnostih glede na pretekle in druge izkušnje ter primerljiva z drugimi dejavnostmi, dejstvi in okoliščinami.