Ali so stroški zagotovitve parkirišč za zaposlene, stroški telekomunikacijske in računalniške opreme za zaposlene in stroški manjših ugodnosti za zaposlene, ki se po 39. členu Zakona o dohodnini ne štejejo za boniteto (zato se tudi dohodnina ne obračuna), davčno priznani?

Odgovor Cedara, d.o.o.:

Pravni viri: Zakon o dohodnini – ZDoh-2 (Uradni list RS, št. 117/06)

35. člen ZDDPO-2, ki ureja plače in druga izplačila v zvezi z zaposlitvijo, v prvem odstavku določa, da se plače, druga izplačila v zvezi z zaposlitvijo ter nadomestila plače za čas odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta in zaradi drugih odsotnosti z dela delavcev priznajo kot odhodek v obračunanem znesku. V tretjem odstavku je določeno, da se kot druga izplačila v zvezi z zaposlitvijo štejejo tudi stroški bonitet, obdavčeni po zakonu, ki ureja dohodnino.

V skladu z 39. členom ZDoh-2 je boniteta vsaka ugodnost v obliki proizvoda, storitve ali druge ugodnosti v naravi, ki jo delojemalcu ali njegovemu družinskemu članu zagotovi delodajalec ali druga oseba v zvezi z zaposlitvijo. Pri tem pa tretji odstavek 39. člena ZDoh-2 izrecno določa, da se za boniteto po tem zakonu, med drugim, ne štejejo:

• ugodnosti manjših vrednosti, ki jih delodajalec zagotavlja vsem delojemalcem pod enakimi pogoji, kakršna je zlasti regresirana prehrana med delom, uporaba prostorov za oddih in rekreacijo, pogostitev ob praznovanju in drugi podobni primeri zagotavljanja običajnih ugodnosti;
• uporaba parkirnega prostora, ki ga delodajalec zagotovi delojemalcu ter
• uporaba telekomunikacijske in računalniške opreme, ki jo delodajalec zagotovi delojemalcu.

Sklep:


Iz določb ZDDPO-2 izhaja namen zakonodajalca, da strošek podjetja, ki nastane v zvezi z zasebno rabo, ni davčno priznan. Hkrati pa zakon nakazuje, da so stroški za zasebno rabo boniteta, ki je po določbah ZDoh-2 kot dohodek iz delovnega razmerja obdavčena, pri tem pa je za te tri vrste dohodkov ZDoh-2 izrecno določil, da ne gre za bonitete. Če bi določil, da gre za bonitete, ki niso obdavčene (to bi pomenilo, da je davčna stopnja enaka 0), bi bili ti stroški lahko v celoti tudi davčno priznani odhodki. Zadoščeno bi bilo pogoju, da so dohodki enkrat obdavčeni (čeprav po stopnji 0 %), kar je bilo temeljno izhodišče zakonodajalca pri pripravi ZDDPO-2 in ZDoh-2.

Tako bi ob upoštevanju določb 30. in 35. člena ZDDPO-2 ter 39. člena ZDoh-2, pa tudi ob opredelitvi, da gre v teh treh navedenih primerih za druga izplačila v zvezi z zaposlitvijo, lahko sklepali, da se stroški uporabe parkirnega prostora, ki ga delodajalec zagotovi delojemalcu, ter celotni stroški uporabe telekomunikacijske in računalniške opreme, ki jo delodajalec zagotovi delojemalcu, štejejo med davčno nepriznane odhodke, razen če davčni zavezanec zagotovi podatke o uporabi teh sredstev za zasebne namene in za poslovne namene. V tem primeru le del stroškov za zasebne namene ne predstavlja davčno priznanih odhodkov.

Na tako opredeljevanje davčno priznanih oziroma nepriznanih odhodkov nakazuje tudi tretji odstavek 30. člena ZDDPO-2, ki določa, da se ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena stroški iz 3. točke prvega odstavka tega člena (stroški, ki se nanašajo na zasebno življenje) priznajo, če gre za odplačno rabo, vendar največ do višine plačila oziroma povračila. Ta tudi določa, da se stroški sredstev v lasti ali najemu zavezanca, ki se nanašajo na zasebno življenje, nastali med uporabo teh sredstev za zasebno rabo, ne priznajo sorazmerno takšni rabi.

Če davčni zavezanec ne zagotavlja ločenih evidenc za zasebne in poslovne namene oziroma tako zagotavljanje ni mogoče, je navedene odhodke treba presojati še po drugih merilih, predvsem z upoštevanjem določb drugega in tretjega odstavka 29. člena ZDDPO-2 ter z upoštevanjem vseh dejstev in okoliščin v vsakem posameznem primeru.