Vprašanje bralca/bralke revije RDP:
Kaj pomeni ugotavljanje davčne osnove na način normiranih odhodkov?

Pravni viri:
Zakon o dohodnini – ZDoh-2 (Uradni list RS, št. 117/06) in Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (Ur.l.RS, št.117 z vsemi spremembami do Ur.l.RS št. 05/09; v nadaljevanju ZDDPO-2)

Odgovor Cedara, d.o.o.:

Opravljanje dejavnosti pomeni opravljanje vsake podjetniške, kmetijske ali gozdarske ter z njima povezane dejavnosti, poklicne dejavnosti ali druge neodvisne samostojne dejavnosti, vključno z izkoriščanjem premoženja in premoženjskih pravic, razen če zakon ne določa drugače.
Dohodki, doseženi na podlagi samostojnega in trajnega opravljanja dejavnosti se obdavčijo kot dohodki iz dejavnosti, razen če zakon za posamezne primere ne določa drugače.
Bistvena elementa, na katerih temelji opredelitev dohodka iz dejavnosti sta trajnost opravljanja dejavnosti in neodvisnost oziroma samostojnost pri opravljanju dejavnosti.
Dohodek iz dejavnosti pri s. p.: Status samostojnega podjetnika ne pomeni, da je samostojni podjetnik pravna oseba, ki bi bila ločena od fizične osebe. Kljub kraticama s. p. ostaja samostojni podjetnik fizična oseba, zato se za njegovo obdavčitev uporablja Zakon o dohodnini (Zdoh-2), tako kot za ostale fizične osebe, ki opravljajo dejavnost neodvisno in samostojno (veliki, srednji in mali podjetniki, notarji, odvetniki, samostojni podjetniki).
Predmet obdavčitve pri samostojnem podjetniku je dohodek iz dejavnosti. Za dohodek iz dejavnosti se šteje dohodek, dosežen z neodvisnim samostojnim opravljanjem vsake podjetniške, kmetijske, gozdarske, poklicne ali druge neodvisne samostojne dejavnosti ne glede na namen in rezultat opravljanja dejavnosti. Bistvena elementa, na katerih temelji opredelitev dohodka iz dejavnosti sta, da se dejavnost opravlja trajno (o opravljanju dejavnosti ne moremo govoriti, če gre za enkraten ali občasen posel) in neodvisno oziroma samostojno (zavezanec opravlja dejavnost na svoj račun, v svojo korist, na svojo odgovornost ter za opravljanje dejavnosti jamči s vsem svojim premoženjem).
Zavezanci za dohodek iz dejavnosti so vsi zasebniki. Sem sodijo poleg samostojnih podjetnikov posameznikov tudi druge fizične osebe, ki priglasijo opravljanje dejavnosti na podlagi drugih predpisov (npr. notarji, odvetniki, novinarji).

Sklep:

Davčna osnova od dohodka iz dejavnosti se ugotavlja na enega izmed naslednjih načinov:
1. Ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem dejanskih prihodkov in odhodkov (dobiček)
2. Ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov

Zavezanci, ki ugotavljajo davčno osnovo z upoštevanjem normiranih odhodkov, akontacijo dohodnine izračunajo tako, da davčno osnovo, ki jo ugotovijo kot razliko med prihodki in normiranimi odhodki v višini 25 % (oziroma 70 %) ugotovljenih prihodkov, pomnožijo z davčno stopnjo v višini 25 %. Zavezanci se lahko odločijo tudi za znižano davčno stopnjo, ki pa ne sme biti nižja od 10 %, če plačujejo obvezne prispevke za socialno varnost iz naslova opravljanja dejavnosti in če ocenijo, da bo akontacija dohodnine previsoka glede na pričakovano dohodnino na letni ravni. Zavezanci pri izračunu akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti ne smejo uveljavljati olajšav, ki jih sicer lahko uveljavljajo zavezanci, ki ugotavljajo davčno osnovo na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov (tj. olajšave za vlaganje v raziskave in razvoj, za zaposlovanje, za zavezanca invalida).
Ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov pomeni poenostavljen način ugotavljanja davčne osnove, saj zavezancem ni treba voditi evidenc o odhodkih oziroma stroških, ki jih imajo pri poslovanju. Zavezanci vodijo le evidenco izdanih knjigovodskih listin in evidenco osnovnih sredstev. Vodenje evidenc je preprosto, zato jih zavezanci lahko vodijo sami. Poenostavljeni način ugotavljanja davčne osnove zavezancem pri vodenju poslovnih knjig omogoča prihranek denarja in časa, seveda pa je to odvisno od obsega poslovanja. V primeru, da se podjetnik odloči za ugotavljanje davčne osnove s pomočjo normiranih stroškov, ne more uveljavljati olajšav in drugih odhodkov, ki so lahko višji od normiranih. Vendar pa se izračun davčne osnove s pomočjo normiranih odhodkov lahko uveljavlja samo, če so izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji za to.